Za otroke padlih za domovino pa bi lahko naslednji dan priredil prisrčen piknik na Zaplani, kjer bi jim sam pekel kruh in govoril o lepotah preprostega življenja. Če bi bil jaz njegov svetovalec, bi mu predlagal, naj povabi tudi otroke tistih turških in madžarskih in bolgarskih šoferjev, ki smo jih mi ustavili na barikadah, ne da bi poskrbeli za njihovo varnost, vojska JLA pa jih je potem zmasakrirala. In ker drugje ni priložnosti, naj ponovno vprašam: ali se ob spominu na padle država kadarkoli in na kakršenkoli način spomni na njihovo absurdno žrtev?