Sproščenost je tipično jambrekovski koncept: je imperativ poslušnosti do nadrejenih političnih in uredniških avtoritet, ki tistega, ki mu sledi, razbremeni vseh dvomov v direktive. Tako kot je KPJ leta 1948 sprostila intelektualce, da jim ni bilo več treba misliti dileme ali Stalin ali meščanski sistem, tako kot je sprostil intelektualno misel, da se ji ni več bilo treba spraševati o samoupravljanju, enako sedanja uredništva sproščajo novinarje, da se jim ni treba več ukvarjati z dvomom. Kdor tega ne vidi, je »zadrt«, kot pravi dr., kajti če se še naprej ravna po lastni pameti ali nespameti, si je torej sam kriv, da se še ni sprostili.