Po tem, ko direktor leta 2002 ni dobil zaupanja za ponovitev mandata, je moral novoizbrani direktor dejansko najprej pripraviti t. i. »sanacijski« program, s katerim je lahko kvečjemu realiziral že programirane projekte in izterjal zamudniške filme. V tem času (2003‐2004) je zagon filmske proizvodnje zato zastal in dovolj boleče pokazal, da je v razmerah slovenskega filma uspeh pravzaprav mogoč le s »preforsiranjem«, ki ga je sicer prinesel ‐ a ga je to tudi odneslo. Videti je, kot bi prišlo po odstavljeni direktorici in v času postavljenega v. d. direktorja spet obdobje nujne ciklične krize.