So znamenje tega, da je film kljub vsemu artizmu industrija, zavezana pogojem trga in omejenega proračuna. Po tem, ko direktor leta 2002 ni dobil zaupanja za ponovitev mandata, je moral novoizbrani direktor dejansko najprej pripraviti t. i. »sanacijski« program, s katerim je lahko kvečjemu realiziral že programirane projekte in izterjal zamudniške filme. V tem času (2003‐2004) je zagon filmske proizvodnje zato zastal in dovolj boleče pokazal, da je v razmerah slovenskega filma uspeh pravzaprav mogoč le s »preforsiranjem«, ki ga je sicer prinesel ‐ a ga je to tudi odneslo.