Kar nekaj avtorjev je govorilo o dveh tovarnah sanj, cerkvi in filmskem studiu, a slika je zgovorneje od vseh besed povedala svoje: oboje ne gre! Če eni na silo zasedejo prostor drugih, se bo slejkoprej zgodilo, da bo nekdo drug z macolo prišel podirat njihove stene ‐ vendar po tem, ko enkrat podreš zid, tudi tvoji lastni kipi ne morejo več biti predmet čaščenja, ampak ostanejo zlovešči duhovi, ki strašijo po depojih.
Iz opisa »Potez kriznega obdobja«, ki smo jih člani nekdanjega nadzornega sveta povzeli v drugem delu poročila, se je mogoče podučiti, da ciklični zastoji v produkciji slovenskega filma seveda niso od včeraj.