Toliko ljudi je odšlo, toliko prijateljev,« se je žalostno nasmehnila Azadeh. »Iranska družba je kot večna roža, katere cvet se vedno odlomi in ga odnese v tujino, korenine, steblo in listi pa morajo vedno znova čakati na nov cvet, ki se nato ponovno odlomi. Smo kot telo brez glave.