»Enostavno ne vem več, koga poklicati za konec tedna. Toliko ljudi je odšlo, toliko prijateljev,« se je žalostno nasmehnila Azadeh. »Iranska družba je kot večna roža, katere cvet se vedno odlomi in ga odnese v tujino, korenine, steblo in listi pa morajo vedno znova čakati na nov cvet, ki se nato ponovno odlomi.