poudarek je v tem, da so do leta 1948 sproščanje zavirali idejni spopadi, ki jih je povzročal »birokratizem, administrativni etatizem, antiintelektualizem polizobraženstva itd.«, nakar je leta 1948 Titova partija naredila red, da smo se od takrat dalje lahko začeli idejno sproščati. Zato naj bi po največji teoretski prispevek k sproščenosti intelektualcev naredil v svojih Beležkah o naši družbeni kritiki (1966), ki jih dr. še leta 1990 vidi za glavni teoretski vir sproščanja.