Ni besed, s katerimi bi se dalo zadostno poudariti, kako pomembno je, da ljubiš svoj poklic, če si se primoran z njim istovetiti do smrti. Michelangela, kiparja cararrskega marmorja, so papeži nenehno priganjali, naj slika, slika, slika, zato je postal najnesrečnejši, najbolj zagrenjen in najbolj tečen možakar v Firencah. Podobno mene, ki mrzim ves svet, eksistenčna nuja sili, da godrnjaje prevajam, čeprav sem bila za časa levičarskih kulturnih ministrov (ko smo bili še mladi...) docela spodobna pisateljica; na redke hipe sem si bila celo všeč in takole sem pisala: »Nekaterim se nikoli ne posveti, za kaj so rojeni.