Štiri dni po deportaciji sem bila gostja na neki radijski postaji. Bilo je že zvečer, ko me je klicala svakinja, ki je doma pazila otroke, in jokala po telefonu, da so prišli neki ljudje, ki trdijo, da so policisti in da me hočejo videti, sicer bodo razbili vrata. Takoj sem poklicala šefa izmene bližnje policijske postaje in ga prosila, naj se nemudoma oglasi pri meni; šef me je miril, da bo vse v redu.