O tedanjem sistemu je spregovoril v kar nekaj delih. V razpravi Pluralizem v samoupravni družbi (1970) je recimo ugotavljal, da bi o zakonu o visokem šolstvu ali pa o zdravstvenih službah težko odločali z referendumom, saj je tako zamišljena neposredna demokracija »izvedljiva le v ožjih lokalnih skupnostih, kakršne so na primer manjše vasi, zaselki, krajevne skupnosti in delno občine«. Leta 1980 je ugotovil, da tok razvoja lahko spreobrnejo le »kadrovsko močne, organizacijsko utrjene in idejno osveščene revolucionarne stranke«.