Objektom takega »sproščanja«, nam, državljanom in državljankam, zato sproščanje ne pomeni osvobajanja od česa ‐ ali za kaj, kvečjemu nasprotno, kar kompenziramo s posmehovanjem in zavračanjem. Tako je danes tudi »sproščenost« (osebna svoboda in dostojanstvo, bivanje po lastni meri) sama diskreditirana in primerna kvečjemu za zasmehovanje.
In kako je premier pravzaprav opredelil to »končanje« osamosvajanja?