Za človeka so zemlja, zrak, živali, rastline, ideje in soljudje brez razlike (tudi zločinci so ljudje, noben človek ni nečlovek, ni »mrčes«, ni kot nevernik hudičev učenec) ... drugost v njeni diferencirani celokupnosti. Ni pa ta drugost svetost življenja, kajti brž ko vpeljemo pojem svetosti, vpeljemo oboje, kar tvori svetost: fascinans in tremendum, zapeljevanje in grozo (tudi ogrožanje).
Ljubezen do drugosti naj bi bila tudi racionalna, zato vidim eno od pravih poti za človeka tudi v radikalnem pospeševanju znanosti, celo tiste, ki se je bojimo in jo poskušamo odpraviti kot genetski inženiring.