V praznini, ki je nastajala po vse hujšem samorazkroju Partije, se je ‐ od srede 60. let ‐ v slovenski zavesti uveljavila ideološka platforma, ki sem jo krstil za reizem-ludizem; imela se je za "transnacionalistično", transnacionalno, transhumanistično. Žal pa ni zmogla dedovati vrednot, ki sta jih vzpostavila že evangelijsko krščanstvo (ljubezen do drugega) in prvo meščanstvo (etika odgovornosti pred sočlovekom in občestvom). Ni prišlo do enakosti, svoboda se je preoblikovala v samovoljo, bratstvo v interes posameznih skupin; vse v duhu, ki ga je narekovala ekonomska podstat meščanske družbe: kapitalizem.