Pri drugi zapornici pa me je ustavil strog pogled v oranžno oblečenega sikha, ki si je na obvezni turban komaj lahko nataknil rumeno čelado: »Tu je gradbišče. Ne moreš naprej.« Za ušesa sem si zataknil prijazen nasmešek, mu ponudil plastenko z vodo in, priznam, nekoliko hinavsko popihal na dušo, češ kako simpatični so sikhi, kako čudovita je Indija, kako lep je njihov Zlati tempelj v Armitsarju ...