Upor v času NOB se je ustvaril bolj zato, ker so ljudje počeli to, kar so počeli drugi. Se pravi: sosedje so šli v partizane, gremo še mi; sosedje so šli k domobrancem, gremo še mi; ne vemo, kaj bi naredili, dajmo, vprašajmo velikega očeta, torej ali vaškega župnika ali učitelja. To je značilnost slovenske politične kulture.