Tako se je torej izjalovila washingtonska politika »pomoči« pri uvajanju demokracije v Iranu. Pripomogla je, da imajo zmernejše frakcije v iranski politični hierarhiji težje delo pri utemeljevanju razlogov, zakaj se približevati Zahodu, povzročila je, da nadlegujejo in zapirajo iranske strokovnjake, reformiste in zagovornike človekovih pravic, ki si želijo ne le boljših odnosov med ZDA in Iranom, temveč zahtevajo tudi reforme v Iranu.
Haleh Esfandiari, na primer, je že dolga leta odločna in nedvoumna zagovornica boljših odnosov med rojstnim Iranom ter svojo drugo domovino, ZDA.