Ker terapija pacientu očitno ni pomagala, so mu 19. aprila predpisali “tonik” iz vina in perujskega lubja (sicer vir kinina, a tudi močno odvajalo). Kmalu je Lord Byron zamrmral “Sedaj moram zaspati” in umrl.[1] Še v 19. stoletju so puščanje “slabe” krvi, močna odvajala in podobno radikalni ukrepi veljali za ustrezne metode zdravljenja večine obolenj in Byron še zdaleč ni bil edina slavna osebnost, ki so ji “pomagali”na tak način: ob temeljitem puščanju krvi so med drugim umrli kar trije ameriški predsedniki ‐ Washington, Henry Harrison in .[2]
Medicina 20. stoletja je prepričanje o vsesplošni koristnosti puščanja krvi opustila.