Še posebej zato, ker sem na odru zagledal Peterleta, ki seže v notranji žep, ah!, izvleče aparat in ga, ah!, prisloni na usta in zaigra ‐ kaj, pa naj vsak sam ugane, in če ne ugane, da je to radosti, potem mu je treba vzeti državljanstvo. Zanimiva pa je bila dvojnost razpoloženja med nastopajočim in poslušalci, med katerimi so bili visoki tuji gostje, ki se ne srečajo vsak dan s predsedniškim kandidatom Peterletom. Poslušalci so razumeli, da gre za poskus sprostitve in ne za izjemni glasbeni dogodek, in so spremljali zadevo z veselimi obrazi in z naklonjenostjo temu ganljivemu in preprostemu prispevku k multikulti.