Če je bila na zahodu Titova priljubljenost omejena na njegovo odporništvo, pa je doma že med vojno prerasla v kult osebnosti. K temu sprva ni toliko pripomogla načrtna propaganda (čeprav je bila tudi učinkovita) kot spontano reagiranje ljudi, ki so v nečloveških okupacijskih razmerah in mednacionalnih in verskih klanjih potrebovali rešitelja. Poleti 1942, ko so po nemški ofenzivi na Kozari ostale le pogorele vasi in zoglenela trupla pobitih, je nastala kultna pesem o Titovi poti.