Razvoj gre očitno v smeri čimvečjega števila univerz in posameznih fakultet v javni in zasebni lasti. Običajno se takšen razvoj zagovarja z argumentoma, da je treba obstoječim univerzam vzpostaviti konkurenco in da zasebne šole pripomorejo k dodatnemu financiranju visokega šolstva. Če pustim ob strani posledično zmanjšanje sredstev za obstoječe javne univerze, je ključno vprašanje, ali odgovorni res menijo, da bo v globalnem visokošolskem in raziskovalnem prostoru Slovenija dosegla nujno kakovost in učinkovitost na teh področij s konkurenco na primer med hipotetičnima fakultetama za humanistične vede v Škofji Loki in Celju.