Ker je bil Bush tako trmast, je imel Blair le dve realni možnosti: da Irak in ZDA prepusti še bolj žalostni usodi ali da vztraja in upa, da bo lahko popravil nekaj škode, za katero je bila deloma odgovorna tudi njegova domovina.
Če je Thatcher v veliko težavnejših časih državi dala, kar je ta potrebovala, lahko Blair trdi vsaj, da ji je dal, kar je hotela. Zanj prihodnje generacije najbrž nikoli ne bodo rekle, da je bil velik premier, čeprav bi to lahko bil.