Po eni strani to dokazuje, da se slovenska javnost ne zaveda, kaj jezikovna politika sploh je in kaj naj z njo počne. V dokumentu je namreč, kot ste doslej že lahko opazili, veliko več bistveno usodnejših (in dražjih) vsebin od obskurne sinhronizacije, precej vsebin pa ni, čeprav bi tam morale biti ‐ pa se o vsem tem še takorekoč nič ni spregovorilo. Po drugi strani pa sinhronizacija filmov za odrasle dobro prispodablja vso nedorečenost in samovoljnost tega dokumenta, pa tudi ihtavost in donkihotstvo avtorjev.