Zakonski osnutek pa jim direktorja vsiljuje. In ne samo to: direktorja, ki bi se o financiranju pogovarjal neposredno z ministrom, bi za nameček izbral kar sam minister. In če sledimo logiki, da ima tisti, ki ima v rokah denar, v rokah tudi moč v zvezi z vsemi ključnimi vprašanji univerze, bi dobil minister s tem neposredni nadzor nad univerzami.