Praktična realnost je v resnici temačna: današnji šolarji v večini več ne znajo ne srbsko ne hrvaško, kaj šele, da bi znali brati cirilico, tako mimogrede je bil ustavljen šolski stroj, ki je produciral generacije solidnih govorcev jezikov naših nekdanjih južnih bratov.
A ob današnjih pomislekih o nevarnostih, ki bi jih prinesla uvedba še enega jezika, je treba skočiti v čas pred drugo svetovno vojno. Ko sem brskal po šolskih izvestjih svojega očeta, sem zapazil, da so se gimnazijski prvošolci, enajstletniki, v tridesetih letih učili tako francosko kot srbohrvaško.