Kajti če opozicijska kritika in nadzor nista dovoljena, potem so po to natanko tiste vrste izredne razmere, ki bi jih lahko opisali kot vojne. Težava je torej v tem, da sam razume opozicijo kot vojaškega nasprotnika in prav zaradi tega potrebuje tovrsten pakt. Njegov »argument iz pravega poimenovanja« je "samospodbijajoč": če želi ime »sporazum o sodelovanju«, potem mora opustiti predstavo o »obremenjevanju« opozicije, ki si ga ne želi.