Ko se nam je zdelo, da tako, komajda še človeško omejevanje lahko zamenjamo za podporo in pomoč z besedo, je nekje globoko v njem že vzklila moč za že zdavnaj izoblikovano, a z zdravili zatrto odločitev o koncu. In potem je bilo le še vprašanje časa, v katerem se zunanjemu opazovalcu zdi, da zmaguje življenje, njemu pa je vse bolj jasna druga pot.
Takih procesov tudi pri nekom, za katerega se nam zdi, da je vajen le razpolaganja s tujimi življenji in mu je lastno že zaradi tovrstnih zblojenih užitkov sveto, ne moremo zanikati.