Dokler je bil tak človek pod stalnim psihiatričnim nadzorom, morda celo v zamreženi kletki, poln pomirjeval, fizično ni zmogel dvigniti roke nadse. Ko se nam je zdelo, da tako, komajda še človeško omejevanje lahko zamenjamo za podporo in pomoč z besedo, je nekje globoko v njem že vzklila moč za že zdavnaj izoblikovano, a z zdravili zatrto odločitev o koncu. In potem je bilo le še vprašanje časa, v katerem se zunanjemu opazovalcu zdi, da zmaguje življenje, njemu pa je vse bolj jasna druga pot.