Kljub temu se je po več mesecih našel droben trenutek samote, ki je bil, navkljub pozornosti vse okolice, dovolj za končno odločitev o samem sebi.
Dokler je bil tak človek pod stalnim psihiatričnim nadzorom, morda celo v zamreženi kletki, poln pomirjeval, fizično ni zmogel dvigniti roke nadse. Ko se nam je zdelo, da tako, komajda še človeško omejevanje lahko zamenjamo za podporo in pomoč z besedo, je nekje globoko v njem že vzklila moč za že zdavnaj izoblikovano, a z zdravili zatrto odločitev o koncu.