Spominjam se namreč ljudi, ki so bili v zaporu zaradi dosti manj hudih stvari kot, pa jim vest ni dala miru in je bil vsak njihov korak usmerjen v konec lastne poti. Ker smo dobro vedeli za njihovo počutje, smo pazili nanje noč in dan. Bili so celo v dobri družbi soobsojenih, ki jim niso nalagali dodatnega kaznovanja, pač pa so enako kot osebje skrbeli, da si ne bi sodili sami.