Moje premišljevanje je predvsem v tem, ali koga kriviti za samomor. Ali se v takem postopku ne kaže morda naša patološka prikrajšanost za užitke, ki bi jih bili deležni ob sojenju, ob razgaljanju storilčevega početja z žrtvami, ob napetem pričakovanju, ali mu lahko izrečemo še kaj hujšega kot trideset let v Sloveniji, štirideset v Srbiji? Ali to pomeni, da bi bili, z nekaj pravniške telovadbe, pred varni naslednjih sedemdeset let, tako kot smo bili pred dlje kot dvajset, kar bi bila sicer najdaljša mogoča kazen, če bi združili vse postopke?