Si je kdorkoli izmed nas sploh sposoben predstavljati, kako je bilo pisateljici pri srcu, ko je morala manično letati z enega na drugi konec svoje domovine ter do zadnjega odstranjevati vsak izvod romanov ‐ za katere pravi, da jih čuti kot svoje otroke, nič manj kot tiste štiri resnične otroke iz mesa in krvi? Ji je na tej poti večne sramote za narod delal družbo en sam član brigade vseh tistih abotnih blebetačev, ki drugače res ne zamudijo ene same priložnosti, da bi pametovali o svetosti ogrožene slovenske besede?