Osem dolgih let je Slovenija živela v sramoti, ob kateri so roke v nebo javno pisatelji in drugi ustvarjalci ‐ v sramoti, ki jo je najbolje strnil, ko je zapisal, da živimo v »pravnem Absurdistanu«. Osem dolgih let se je država navznoter in navzven kazala kot ozka poljedelska grapa, kjer se očitno tako malo piše in tako malo bere, da je tako ključna pravica, kot je pravica do svobodnega izražanja, res tista zadnja na sviralu.
Madež bo sicer ostal, a je ustavno sodišče zdaj vsaj presekalo pisateljičino osebno agonijo in se brez sence dvoma postavilo na stran svobodne besede.