Predsednikova prisega, da bo spoštoval »ustavo in svojo vest«, je v tem pogledu institucionalno enkratna (posebna). Zato je ne gre razumeti zgolj v formalnem smislu kot spoštovanje določb ustave o dejavnostih državnih organov, temveč tudi materialno, kot skrb za ustavnost v širšem smislu. Formalno-pozitivistično »siljenje« predsednika, da podpiše zakon, ki je po njegovem prepričanju protiustaven, je najmanj ustavno neprepričljiva rešitev.