Zato je v tem primeru »predlaganje« lahko več kot »imenovanje«.
A ustava izrecno govori samo o tem, da predsednik lahko imenuje državne funkcionarje, če tako določi zakon, ne govori pa o tem, da mu jih mora v imenovanje »nujno« predlagati nekdo drug. Ustava tudi ne določa, kdo je tisti, ki naj bi predsedniku predlagal takšne kandidate v imenovanje, in tudi ne določa, da bi jih moral predsednik samo formalno potrditi.