Z drugimi besedami, če predsednik samo formalno imenuje na javno funkcijo kandidata, ki mu ga je na primer predlagal sodni svet, lahko deluje zgolj kot formalni podpisnik akta o imenovanju kandidata, ki ga je izbral in predlagal nekdo drug. Če, nasprotno, predsednik parlamentu predlaga v imenovanje »svojega« kandidata, je bil prav on tisti, ki je opravil izbiro kandidata, hkrati pa parlament tvega zaostritev razmerja s predsednikom in ohromitev delovanja neke institucije, če predsednikovega kandidata ne potrdi. Zato je v tem primeru »predlaganje« lahko več kot »imenovanje«.