Posledica strogosti do članov ločine pa je tradicionalna strpnost do drugih muslimanov in tudi nemuslimanov. Pripadnik ibaditske veje islama lahko moli v vsaki sunitski mošeji in šejk, veliki omanski mufti, je javno oznanil, da so razlike med ibaditi in suniti tako majhne, da bi se morali skupini združiti. Prav zavezanost strpnosti jih je obvarovala vpletenosti v spore v Severni Afriki in na Srednjem vzhodu, med drugim se v času kolonizacije niso upirali Francozom in to jim je v M’zabu zagotavljalo mir.