Na drugi celini in z ljudmi, ki naj bi mi pomagali bolje razumeti njihovo kulturo, sem spet začutila moč ljubega slovenskega: “Molč’ baba!”
Le kakšen teden pred obiskom Ghardaïe in mest v njeni okolici sem si v hladnem jutru "južnoalžirske" puščave in med pljuvanjem peska, ki je spremljal vsak grižljaj in požirek, zaželela. Barve Alžirije, ki so med služenjem vojaškega roka v šestdesetih letih devetnajstega stoletja očarale Clauda, so bile nepopolne.