Tukaj gre predvsem za moje prepričanje, da bi lahko bil predsednik del pomembnega konsenza o ciljih Slovenije v prihodnosti.
Nikoli si ne bi odpustil, če kot predsednik državnega zbora ne bi v začetku leta 2003 zbral dovolj odločnosti, da sem navkljub jasnim pravilom, ki so govorila drugače, odločil, da bomo imeli žalno sejo za dr.. Slaba odločitev pa je bila tistega večera, tistega decembra 2003, ko sem vstopil v sobo generalne sekretarke državnega zbora in vprašal, ali je res, kar govorijo nekateri juristi, da bi morali odločitev glede referenduma o izbrisanih še tisti večer odnesti na ustavno sodišče.