Ti kimavci že kar sami vedo«. Gradivo novinarskega sindikata se pravzaprav bere kot roman iz časov države ene resnice in enega vodje. Novinarji se učijo, kakšni teksti se lahko objavljajo in kakšni se ne smejo, zapirajo se prostori svobode, izginjajo komentarji, lastno mnenje je postalo tabu, fetišizirata se objektivnost in uravnoteženost, uporabljajo se metode zastraševanja, znižuje se socialna varnost, vzgaja se »plašnega, ubogljivega in upogljivega novinarstva, ki se boji vklopiti svoj razum in izstopiti iz meja diskurza, ki mu ga določa dnevna politika«.