Če se je pri tem kdaj zazdelo, da je za vsak posiljeni nasmešek potreboval toliko kilovatov, kot jih za letno proizvodnjo pokuri bližnja fabrika Steel, ga je bilo vsaj delno mogoče razumeti. Ne le da so ga nekateri tudi po trikrat zapored spraševali stvari, na katere je že jasno in glasno odgovoril v svojem podaljšanem uvodu, ampak ga je ena izmed teh klenih tankovskih bab, ki mu je prej dobesedno prisegla, da ga ne bo spraševala o politiki, mirno začela nadlegovati s. Ko je neka druga kolegica navrgla misel, da ni tokrat, drugače kot na, na spregled enega samega politika, so se mu oči razširile kot v kaki zmerno simpatični risanki: »Hja ...