Nasploh je bil to en tak boder gladkokožni Drni, ki je še kar vestno opravljal svoje mesijanske dolžnosti ‐ čeprav je res, da smo ga videli tudi že bolj neutrudnega, saj je tokrat recimo vsaj eno ponižno iztegnjeno roko naključnega oboževalca pustil viseti v zraku.
Pričakovanjem navkljub si je nekaj časa vzel celo za gozdiček novinarskih mikrofonov. Če se je pri tem kdaj zazdelo, da je za vsak posiljeni nasmešek potreboval toliko kilovatov, kot jih za letno proizvodnjo pokuri bližnja fabrika Steel, ga je bilo vsaj delno mogoče razumeti.