Imamo več kot dovolj primerov, zadnjega v naši lastni hiši.
Pobrskal sem torej po svojem spominu in se spomnil, iz otroških let, ki sem jih preživel v Rusiji kot sin emigranta komunista (nekaj časa niti nisem bil), prijateljev in znancev svojega očeta, ki so se znašli v Rusiji, potem ko so, nekateri, spoznali policijske zapore v svojih domovinah, kjer so jih mučili in poskušali izsiliti priznanja. To so bili ljudje, ki jim še na misel ni prišlo, kot angleškemu mornarju Airu, da bi takoj priznali, če je postalo jasno, da se »kljubovanje ne izplača«.