Komunistična partija in z njo povezani sindikati sklenejo pakt med »produktivnimi«, premirje s padronatom in omogočijo "neotayloristične" reforme, ki so usmerjene k povečanju produktivnosti znotraj režima mezdnega izkoriščanja. Discipliniranje delavstva pelje k avtomatizaciji, odpuščanju in razpršitvi investicij onkraj zidov tovarn. Na ta način nastane nov produkcijski subjekt, ki mu in tovariši pravijo družbeni delavec ‐ delovna sila, ki je izkoriščana zunaj tovarn in jo sestavljajo predvsem mladi, ženske in izobraženci.