Zunaj strank, potopljeni v družbena gibanja, definirajo novo figuro intelektualca, ki ni več partijski intelektualec, ki skuša definirati smoter delavskega gibanja, tako da mu da zavest in usmeritev. Kot politična skupina skušajo vplivati na razvoj politične konstitucionalizacije družbenih gibanj in konfliktov, ki se dogaja v času, ko Komunistična partija še verjame v možnosti politične rešitve družbenih viharjev na mednarodni ravni. Ko pade obet mednarodne revolucije, se Komunistična partija obrne k vladi in začne trasirati pot k zgodovinskemu kompromisu ‐ koaliciji med Krščansko demokracijo in Komunistično partijo.