Od takrat, ko je bil v Vietnamu, ni več potoval, le enkrat na leto gre v prestolnico Wellington na obisk k sestri. Ko se je vrnil iz vojne, je bil nekaj časa taksist, potem je delal v tovarni preprog, a vse skupaj je bilo dovolj le za preživetje: »Saj ni pomembno, koliko denarja imam. Srečen sem, ker so moji otroci preskrbljeni, in zadovoljen, da lahko sedaj čas preživljam z vnuki.«