»Je smrt, je smrt, je življenje, je življenje,« je namreč začetek hake, bojnega plesa, ki ga pred vsako tekmo odpleše novozelandska ragbijska reprezentanca ter s kazanjem jezikov, z grimasami in udarjanjem po plečih skuša pri nasprotniku zbuditi strahospoštovanje. V zelandski ragbijski reprezentanci sicer zdaj ni prav veliko Maorov ‐ največje zvezde so igralci s tihomorskih otokov ‐, a vseeno so se odločili, da je identifikacijski znak, ki bo Zelandijo popeljal v ragbijski raj.
Kaj maorskega, poleg hake, še pozna povprečen Evropejec? Whale, knjigo Witija Ihimaere, najslavnejšega maorskega pisatelja, pa še to bolj v filmski različici.