In za tovrstno književnost je sedanja slovenska država kot nalašč. Bombastični vprašanji: “Kaj je v arhivih počenjal stroj za rezanje papirja?” in: “Kdo je ukradel predsednikov prenosnik?” nista uganki, kakršnim bi se posvečali gospa Agatha Christie, gospod Raymond ali katerikoli gospod, temveč tipični izhodišči romanov v slogu Ludluma. Pa čeprav je laptop sunil “kr tam eden” narkoman brez imena in brez zanimivega motiva.