Kot član upravnega odbora Svetovnega slovenskega kongresa, iz katerega je kmalu “na vse možne načine” izstopil (pa tudi jaz sem jo popihala v nekoliko častnejšo službo, namreč k nekemu rumenemu cajtengu), je kot steber zdravega razuma in pristne demokratičnosti štrlel iz revanšistične četice hudih stricev, ki so s predsedniškega položaja prècej “odrezali” preveč strpno. Zdel se mi je, skratka, “kul”, zato mi je bilo resnično žal, ko se je pozneje spajdašil z ždanovci, prepričanimi, da je kulturno striči krila javnim občilom. Ampak kdo ve, mogoče bo lepega dne uvidel svojo zmoto.