je bil tistikrat docela znosen človek. (Celo tako znosen, da sem mu kljub svoji preobčutljivosti malone odpustila, da je z mano zgolj zato, ker sem bila tajnica, ravnal kakor s tajnico; to se pravi kot z malce bolj butastim fikusom.) Kot član upravnega odbora Svetovnega slovenskega kongresa, iz katerega je kmalu “na vse možne načine” izstopil (pa tudi jaz sem jo popihala v nekoliko častnejšo službo, namreč k nekemu rumenemu cajtengu), je kot steber zdravega razuma in pristne demokratičnosti štrlel iz revanšistične četice hudih stricev, ki so s predsedniškega položaja prècej “odrezali” preveč strpno.